ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE – IZGUBA KOMPASA NA LASTNI POTI

“Ženska lahko ljubi tako močno, kot da nikoli ne bo odšla, a lahko pride dan, ko bo odšla, kot da nikoli ni ljubila.” -Monika Bellucci

Potrebovala sem leta, da sem dotaknila najnižje dno in začela dojemati, da živim življenje, ki ni dostojno človeka. Nisem razumela pomena znakov in simbolov, ki so se pojavljali na moji življenjski poti. Kasneje sem spoznala, da se je mala tiha intuicija oglašala, a je nisem poslušala, kaj šele da bi jo upoštevala. Opozorila so postajala vedno močnejša, a nisem reagirala.

  • Ignorirala sem svoje notranje občutke.
  • Nisem razumela sporočil, ki so mi bila namenjena.
  • Odlašala sem in čakala na “boljš”e čase.
  • Sabotirala sem samo sebe.
  • Poslušnost in ubogljivost sta bili samoumevni.

Tako kot mnogi, postajala sem ujetnica lastnih prepričanj in vsiljenih pravil družine, družbe in sistema.

Nikoli se nisem vprašala:

  • A sem srečna?
  • Kaj želim od življenja?
  • Ali sama izbiram svojo pot?
  • Zakaj slepo sledim tistemu, kar se od mene pričakuje in zahteva?

 

KAKO NAS DRUŽBA PROGRAMIRA, DA IZGUBIMO SVOJ KOMPAS IN ŽIVIMO PO PRIČAKOVANJIH DRUGIH?

Učili so me in naučili:

  • Da moram biti pridna in delovna.
  • Da moram paziti na svoj ugled.
  • Da se o meni ne sme slabo govoriti.
  • Da moram biti dober in ubogljiv otrok.
  • Da se moram dobro učiti in ubogati učitelje.
  • Da moram spoštovati moža in njegovo družino.
  • Da se mora trpeti in da vsak nekaj trpi.
  • Da moram biti nevidna in ustrežljiva. 
  • Da moram biti dobra žena in mati.
  • Da je “varna” samo državna služba.
  • Da moram imeti “pokrito” glavo in “čist” obraz.

Moraš, pazi, ubogaj in ne smeš – besede, ki so se globoko vrezale v mojo podzavest.

Nihče me ni ne učil, ne naučil:

  • Kako se ceniti in spoštovati.
  • Kako imeti sebe rad/a.
  • Kako biti samozavestna in prepričana vase.
  • Kako slediti svojim željam in sanjam.
  • Kako biti srečna in zadovoljna s sabo in svojim življenjem.
  • Kako živeti v harmoniji in notranjem miru.
  • Kako postaviti meje sebi in drugim.
  • Kdaj, kako in komu reči: ne – ne bom, nočem, ne želim.
  • Kako živeti svojo avtentičnost in resnico.
  • Kako se zaščititi pred mnenji in zahtevami drugih.

 

KDAJ IN ZAKAJ IZGUBIMO SVOJO POT?

Svoj kompas sem izgubila v letih, ki so bila zame ključnega pomena in so zaznamovala moje življenje. Ko bi morala poslušati sebe, sem ubogala in se podrejala drugim. Ko bi morala zaupati svoji intuiciji, sem jo sabotirala in sledila vsiljenim pravilom partnerja in družine, družbe in sistema. Ko bi morala izbrati svojo pot, sem dopustila vodenje, do katerega sem čutila močan odpor. V dobri veri, da tako mora biti in da ravnam prav, se nisem zavedala.

  • Da slepo sledim drugim namesto sebi.
  • Da se vedno bolj oddaljujem od svojih želja.
  • Da dopuščam, da me drugi vodijo in določajo, kako moram živeti.
  • Da dolgoročno tako ne bom mogla funkcionirati.
  • Da se bom v določenem trenutku zlomila.
  • Nisem se zavedala ne kdo sem, ne zakaj sploh živim – kaj šele, kakšen potencial je v meni.
  • Nisem se zavedala možnosti, svoje moči in svojih sposobnosti.

 

ZNAMENJA, DA SMO ZAŠLI S PRAVE POTI

  • Ko v sebi čutimo nemir, a se z njim ne soočimo in ga ignoriramo.
  • Ko nas zaradi občutka praznine, monotonije in apatije nič več resnično ne osrečuje.
  • Ko ne čutimo ne radosti ne veselja do stvari, ki so nam nekoč privabljale nasmeh na obraz.
  • Ko smo z razlogom ali brez nenehno tesnobni in nezadovoljni.
  • Ko življenje postane ena sama rutina, kot maraton začaranih krogov.
  • Ko se v nas občasno prebudi želja in potreba po spremembi, a ne vemo, kje začeti niti kako se je lotiti.
  • Ko začnemo dvomiti vase in izgubimo zaupanje ter vero v lepše in boljše življenje.

To so le nekatere od rdečih zastavic, da v našem življenju nekaj ne štima, da nismo povezani s svojo intuicijo in da ne živimo svojo avtentičnosti in resnice.

 

NISTE SAMI – NAJ VAS MOJA OSEBNA ZGODBA NAVDIHNE?

Spadam med peščico posameznikov, ki brez zadržkov z vami deli svojo življenjsko zgodbo, osebne vzpone in padce, saj na ta način zdravim neozdravljene travme. Več kot 3000 tekstov, ki so bili objavljeni na moji prejšnji FB strani in tudi na tem blogu, temelji na mojih lastnih doživetjih in osebnih izkušnjah. Čeprav stare FB strani ni več, moje življenjske zgodbe v pisani obliki živijo naprej. Rada pišem o svoji življenjski poti, o svojih spoznanjih in dojemanjih. Zato ste lepo vabljeni, da:

  • Odprete svoje srce,
  • Utišate svoj um,
  • In ob nadaljevanju branja, opazujete svoje notranje občutke.

izguba kompasa

KO SE ZARADI NEZAVEDANJA ODLOČAMO IZ PRIČAKOVANJ – NAMESTO IZ LJUBEZNI

Želja, da letim, je bila močnejša od strahu pred padcem!

Bila sem stara komaj 18 let, ko sem se poročila in z možem prišla v Slovenijo. Do zadnjega diha ne bom pozabila besed moje pokojne matere: “Veš, da se nimaš kam vrniti.” Čeprav mi ni direktno povedala, se je za-vedala, da sem premlada in da ne vem, v kaj se podajam. Kmalu po odhodu od doma, ko se je agonija v zakonu začela, so me materine besede preganjale in mi niso dale miru. Na trenutke sem celo razmišljala o samomoru, a na srečo nisem imela poguma za kaj takega.

Ko sem kasneje analizirala svoje otroštvo in zgodnjo mladost, sem spoznala kruto resnico. Moja odločitev je temeljila na naivnosti in nerealnih pričakovanjih, brez zavedanja o nevarnih posledicah. Ni temeljila na iskreni ljubezni, temveč na iluziji, da je življenje nekje drugje lepo in čarobno. Cena moje mladosti in naivnosti je bila zelo visoka, kajti beg v neznano z osebo, ki sem jo v resnici komaj poznala, se je izkazal za beg pred resnico.

  • Beg pred nasilnim očetom – alkoholikom.
  • Beg pred krivdo in nemočjo, ker nisem zmogla ublažiti trpljenja mami in mlajšim bratom.
  • Beg zaradi strahu in sramu pred lastnim očetom.
  • Beg pred obupom, revščino, nasiljem in travmami, ki so pustile preglobok in večni pečat.

Ne beg od doma, ne kasnejša ločitev, nista bili dokončni rešitvi. Soočenje s preteklostjo je bilo srhljivo in pretresljivo, a hkrati zdravilno in osvobajajoče.

 

PONAVLJANJE VZORCEV IN TRAVM IZ OTROŠTVA

V vsej svoji naivnosti sem si v glavi ustvarila zgodbo, kako bom živela mirno in srečno, ko bom imela varen dom in družino. Sanjala sem o življenju, ki je popolnoma drugačno od tistega, kar sem poznala. A že tri mesece po odhodu iz ene agonije je sledila nova, srhljiva zgodba. Spoznanje, da je moj mož identična kopija nasilnega očeta, je paraliziralo um in telo. Sledila je stara realnost v novi preobleki:

  • Alkohol,
  • Nasilje,
  • Agresija,
  • Poniževanje,
  • Strahovi.

Kot nočna mora so me preganjale materine besede: “Ne pozabi, da se nimaš kam vrniti.” Neštetokrat sem se spraševala, kako je mogoče, da sem se znašla v isti zgodbi, pred katero sem pobegnila?

Takrat nisem imela zavedanja, ki ga imam danes – kar je povsem logično in razumljivo. Psihološki in Astro logični odgovori na moja vprašanja so prišli kasneje. Ob rojstvu mi je namreč dodeljena usoda, ki pa jo je na srečo mogoče spreminjati. Na nezavedni ravni sem privlačila ljudi in situacije, ki so bile usklajene z mojimi prepričanji in vzorci – tisto, kar mi je bilo znano in domače, to je bila moja realnost in resnica.

Astrologija potrjuje in dokazuje, da se nam nič ne more zgoditi, brez da bi za to obstajal potencial v natalni karti. Astrološko znanje je prispevalo k temu, da sem v usodo začela 1000% verjeti. Danes vem, da je usoda vnaprej določena. Na srečo, ni vklesana v kamen, zato jo lahko spreminjamo.

 

ZAKAJ JE TAKO TEŽKO IZSTOPITI IZ TOKSIČNIH ODNOSOV? 

Ponižaj se čim bolj in dobil/a boš še več!

Obstaja več dejavnikov, ki nas držijo ujete v toksičnih odnosih. Dokler teh dejavnikov sami ne prepoznamo, jih ne razumemo in ne ozavestimo, ne moremo in ne bomo izstopili iz toksičnih odnosov. Pravijo, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni – kar pomeni, da nam nekateri ljudje resnično želijo pomagati in nam hočejo dobro, a nam nehote povzročajo še več frustracij in bolečine.

Čeprav trdijo, da nas razumejo, v resnici nas ne razumejo. Kljub temu, da nam želijo pomagati, se tudi sami ne zavedajo določenih stvari. Dokler se sami ne prebudimo in ne ozavestimo svojega položaja, nam nihče ne more pomagati. Dobronamerni nasveti in lepe želje, zapakirani v celofan “pritiskov in modrovanja”, nimajo pravega učinka – ravno kontra.

Vzroki:

  • Fokusirani smo izključno na težave v odnosu.
  • Vsi pogovori z drugimi so usmerjeni zgolj na probleme in v to, kako nam je težko.
  • Negativno razmišljanje postane stalnica – začaran krog iz katerega ne znamo izstopiti, čeprav bi želeli.
  • Vloga žrtve postane samoumevna.
  • Strah nas je mnenja drugih – sramujemo se resnice o našem življenju, ki bi lahko prišla na dan.
  • Globoko v sebi vemo, da bi morali nekaj spremenili, a nič v tej smeri ne delamo. Ker ne ukrepamo, se začne kopičiti krivda in zamera, do sebe in drugih.
  • Ustvarjamo si iluzijo, da se bo partner prej ali slej spremenil/a.
  • Odgovornost za svoje nezadovoljstvo prelagamo na druge. Pričakujemo ali celo zahtevamo, da bodo oni nekaj ukrenili namesto nas.
  • Postavljamo ultimate drugim namesto sebi.
  • V vsej svoji naivnosti in prenizkem zavedanju, težave rešujemo na napačne načine. Zanositev, prilagajanje, še več ponižnosti, menjava okolja, dopusti, darila ipd. Živimo v napačnih pričakovanjih in prepričanjih – da, ko bo to, bo pa drugače. 
  • Ne upamo oditi, saj nas je strah negotovosti. Ne zaupamo sebi, ne vemo, kaj nas čaka “zunaj” odnosa, zato vztrajamo – dokler ali ne zbolimo ali nam pot prekriža tretja oseba.

Nezadovoljni in nesrečni, prestrašeni in nesamozavestni, prepuščeni sami sebi – pristanemo v vlogi žrtve, brez kančka zavedanja, kakšne bodo posledice in kam nas bo vloga žrtve pripeljala. Čustva so kot voda, vedno bodo našla pot, zato jih ni pametno potiskati in tlačiti.

Posledice:

  • Sem oseba s poudarjenim elementom ognja, ki sem ga leta in leta potiskala v najgloblje kotičke svoje duše. Lahko si predstavljajte posledice vulkana, ki iz globin zemlje izbruhne na površje z vso močjo in uniči vse, kar se mu znajde na poti. Vulkan v meni je v določenem trenutku eksplodiral in povratka nazaj ni bilo več.
  • Mešanica potlačenih čustev je ogrozila tudi moje psiho fizično stanje in počutje. Posledica: depresija in anksioznost, nekontrolirani čustveni izbruhi, sledila je fizična manifestacija destruktivnih čustev – diagnoza rak.
  • Čutila sam možno zamero do ljudi, celo do Boga, v katerega sem nekoč močno verjela.
  • Smilila sem se sama sebi in se apatično prepuščala reki življenja in nemili usodi.

 

“NIMAŠ SE KAM VRNITI” – PREPRIČANJE, KI JE ZAZNAMOVALO MOJE ŽIVLJENJE

Preden obupaš, premisli – ali je to res edina možnost, ki jo imaš?

Spoznanje, da past, ki me je držala ujeto v nizkih dosežkih in toksičnem odnosu, ni bil moj bivši mož, temveč zločinska tolpa spodaj naštetih prepričanj. To niso bila moja prepričanja – bila so podedovana, prisvojena ter vsiljena. Globoko zasidrana v mojo podzavest, se kot demoni še danes občasno oglašajo in me poskušajo potegniti v brezno brez povratka. Danes imam znanje in modrost in vem, kako se z njimi spopasti. V preteklosti sem bila njihova ujetnica, zaradi njih sem pristajala na najbolj nesprejemljive, nečloveške in nehumane pogoje.

  • Nisem dovolj močna in pogumna.
  • Nisem sposobna sama preživeti.
  • Sama ne bom zmogla.
  • Ne morem oditi zaradi otrok.
  • Osramotila se bom, če odidem – še bolj se bom osramotila, če se bom morala vrniti nazaj.
  • Ne bom imela miru pred njim.
  • Maščeval se mi bo preko otrok.

Takrat še nisem vedela, da je prvi korak k osvoboditvi ozaveščanje lastne vrednosti. Šele zatem, ko začnemo prepoznavati omejujoča prepričanja in miselne vzorce, lahko stopimo na pot notranje preobrazbe – h genetiki, karmi in usodi ter svobodni volji. Prepričanja, vključno z besednim zakladom so bistvenega pomena za kvaliteto naših življenj. Zase lahko rečem, da sem postala ekspert za prepoznavanje destruktivnih prepričanj. Svoja čutila sem izostrila do te mere, da v nekaj trenutkih zaznam, kje je pravi problem – čeprav oseba trdi, da je vzrok v nečem drugem.

 

TRENUTEK, KO SE ZAVEŠ, DA JE BEG EDINA MOŽNA REŠITEV?

“Zdrav človek ne muči drugih. Tisti, ki so sami bili mučeni, se pogosto spremenijo v mučitelje”.

– Jung

V 16. letu zakona sem zaradi psihofizičnega nasilja prvič poklicala policijo. Trenutek preloma, ki ga je spremljal občutek groze, sramu, strahu, negotovosti in zmede. Telo se je krčilo in kričalo od mešanice težkih občutkov.

Nikoli ne bom pozabila besed kriminalista, ki me je pogledal v oči in rekel: “Gospa, a vas ni škoda? Naredite nekaj zase in za svoje otroke, dokler ne bo prepozno.” Ravno te besede so me predramile iz globoke kome, v kateri sem obtičala celih 16 let. Te noči, izčrpana od stresa in groze, sem doživela zunajtelesno izkušnjo. Nepozabno doživetje, ko z viška gledaš svoje izmučeno, skoraj mrtvo telo in si mentalno pošiljaš signale – “zbudi se”.

Tri mesece kasneje, pozno popoldan, se je prelila kaplja čez rob. V tistem trenutku sem vedela – jutri odidem. Za vedno.

 

KO ZADONI SKOZI CELOTNO VESOLJE – DOVOLJ JE!

Niso bolela krvava usta – bolel je sram. Kako v službi “opravičiti” razbito ustnico? Bolelo je spoznanje, da so ponižanja in udarci postali moja realnost. V sebi sem se lomila in dokončno odločila. Spoznala sem, da če ne odidem zdaj, večno bom odlašala in čakala, da najdem moč in pogum za tako velik korak.

Kljub temu, da sem noč pred odhodom prejela udarec v glavo, sem bila na jutro svojega odhoda presenetljivo in neobičajno mirna in tiha. Pred zadnjim skupnim odhodom v službo, kot običajno sem skuhala jutranjo kavo, ki sva jo pila v zlovešči tišini. Kasneje, preden sem izstopila iz njegovega avta, sem izgovorila besede, ki jih nikoli pred tem nisem upala izgovoriti: “Ne hodi po mene. Ne danes in nikoli več.” Posmehljivo in cinično me je pogledal, jasno mi je dal vedeti, da nisem sposobna za kaj takega. Povsem logično, da po 16 -ih letih poniževanja, ni verjel, da mislim resno.

 

KAKO PREŽIVETI, KO NIMAŠ NIKOGAR IN NIČESAR?

Prepričanje, ki me je leta in leta držalo ujeto v vlogi žrtve: “Nimam nikogar – nimam ničesar, nimam kam”. Takrat se nisem zavedala, kaj vse imam, kaj vse znam, kaj vse zmorem in kaj vse lahko dosežem. Nisem se zavedala svojih sposobnosti in notranje moči.

V trenutku odhoda sem imela:

  • 700 tolarjev v denarnici ( približno 3 evre ),
  • Redno službo, a minimalno plačo,
  • Večletni dolg, saj sem nekaj mesecev pred odhodom vzela kredit za hišo, ki sva jo zidala v Bosni,
  • Imela sem dve zelo pridni roki,
  • Dva šolo obvezna otroka.

Kaj vse nisem imela:

  • Družine, ki bi mi stala od strani,
  • Vsi “prijatelji” so se distancirali in mi obrnili hrbet,
  • Nisem imela ne denarja ne strehe nad glavo,
  • Nisem imela izpita za avto,
  • Nisem imela kompasa in nisem vedela kje začeti.

A kljub vsemu sem imela nekaj, kar je ključnega pomena – voljo do življenja in veliko željo, da vsaj poskusim. Nekatere ljudi motivira jeza in bes, druge strah in ponižanje, nekatere motivirajo cilji in neuresničene želje.

Moje gorivo sta jeza, bes, ponižanje, zavračanje, sram ipd. V zvezi s tem se nisem spremenila – razlika je le v tem, da sem svojo gonilno moč sprejela, se z njo sprijaznila in jo uporabljam v svojo korist. Da zapustim “dobro staro cono poznatosti in rečem bobu bob”, moram biti ali izkoriščena in ponižana, ali zavrnjena in osramočena do maksimuma. To so sprožilci, ki v meni prebudijo neustavljivo silo in me zaženejo v akcijo. Ko premikam ali celo rušim prepreke in ovire na svoji poti, zaupam vase. Sebe tako dobro poznam, da vem – ko delujem iz svoje notranje bolečine, je rezultat spektakularno zdravilen.

 

ZAKAJ OSTAJAMO V TOKSIČNIH ODNOSIH?

V toksičnih odnosih ostajamo iz več razlogov, pri čemer ključno vlogo igrajo strahovi, sram, prepričanja in občutek nemoči.

  • Sram in strah uničujeta življenja. Bojimo se sprememb in obsojanja drugih ljudi. Raje vztrajamo v slabih odnosih, kot da bi tvegali in se odpravili v neznano.
  • Pomanjkanje samozaupanja. Ne verjamemo, da si zaslužimo boljše življenje in da smo sposobni sami preživeti.
  • Navada in cona udobja. Postanemo ujetniki “dobrega starega zla”, saj nas je strah zapustiti tisto, kar nam je znano, čeprav se zavedamo, da bi to za nas bilo dobro.
  • Čakanje in odlašanje na “pravi” trenutek. Fokusirani smo na razloge, zakaj še ni pravi čas, namesto da bi se osredotočili na dejstva, zakaj je čas ravno pravi.
  • Čustvena odvisnost in vzorci iz otroštva. Ker smo odraščali v toksičnem okolju, nam je toksičnost poznana in domača, zato jo na nezavedni ravni težko zapustimo. Zveni absurdno, a je resnično.
  • Energijska pripravljenost in usklajenost. Ni dovolj samo fizično oditi, potrebna je notranja usklajenost z odločitvijo o odhodu. Če nismo notranje čustveno dozoreli, da zaključimo toksičen odnos, imeli bomo še več težav, kot če bi v odnosu še nekaj časa ostali.
  • Ekonomski razlogi. Veliko ljudi vztraja v toksičnih odnosih iz ekonomskih razlogov oziroma zaradi finančne odvisnosti. Začeti znova res ni lahko, ni pa nemogoče.

Tisti, ki smo odraščali v težkih razmerah, smo kot otroci sanjali o tem, da bo prišel partner in nas rešil. Kot otroci nismo vedeli, da smo mi tisti, ki bomo, kot “veliki otroci”, morali rešiti sami sebe.

Kot NLP coach in astrolog se vsakodnevno srečujem z različnimi primeri, ko “veliki otroci” bodisi čakajo na pravega oziroma pravo, bodisi da si želijo sprememb, a jih je strah negotovosti. Mnogi upajo, da se bo nekaj spremenilo samo od sebe, da bo nekega dne bolje.

Ne bo. Nič se ne spremeni samo od sebe. Zaman je čakanje, da se bo druga stran spremenila, če sam/a ne čuti potrebe po spremembi. Ravno nasprotno – dlje ko čakamo, slabše in težje postaja.

Pot v svobodo se začne v trenutku, ko prenehamo iskati zunanje potrditve!

izguba kompasa

KAKO SEM ZAČELA ZNOVA IN KAJ MI JE POMAGALO PREŽIVETI?

“Prosite in dano vam bo”

– Matej 7:7

Največja zmaga ni bil moj odhod. Največja zmaga je preobrazba, ki se še vedno dogaja in se nikoli ne bo končala.

Soočila sem se s svojo preteklostjo in prosila za pomoč, kar je bil eden od pogumnejših korakov v mojem življenju. Vedno obstajajo ljudje, ki so pripravljeni podati roko in pomagati. Priznati samemu sebi, da trenutno ne zmoreš sam/a, in prositi za pomoč ni znamenje šibkosti, temveč poguma.

Nisem dovolila preteklosti, da bi mi še naprej krojila usodo. Začela sem se soočati z njo, jo sprejemati in v njej odkrivati tudi lepe in pozitivne trenutke. Nisem dopustila umu, da bi me potegnil v vlogo “uboga jaz”.

Spremenila sem svojo dnevno rutino, prenehala sem poslušati žalostno glasbo, zavestno sem se izogibala temam o preteklosti in vsemu, kar je bilo. Postopoma sem začela brati knjige, z vso močjo svojega uma in razuma sem se osredotočala na prisotnost v trenutku zdaj. Trenirala sem svoje misli in jim nisem dovolila, da bi tavale ne nazaj, ne predaleč naprej.

Takrat nisem imela znanja, izkušenj in modrosti, šele kasneje, ko sem se začela izobraževati, sem spoznala, da sem se rodila s perfektnim občutkom, kaj je prav in kaj ne. 

Ko spoznaš, da zmoreš in da znaš skrbeti zase in za svoje otroke, se v tebi prebudi neprecenljiv občutek moči.. Faze čustvenega čiščenja in soočanja s travmami iz preteklosti so bile naporne, tako zame kot za moje bližnje. Ni bilo lahko, in še vedno občasno nastopijo obdobja, ko iz globin podzavesti izbruhnejo neozaveščeni in nepredelani vzorci. A danes vem, kako te faze prebroditi na najbolj blag način, jih preobraziti v modrost in se z njimi za vedno posloviti. 

Začeti znova pomeni izstopiti iz lastne sence in sprejeti svojo notranjo moč. Ni enostavno, a je vredno.

 

MOJE SPOROČILO – BODI SPREMEMBA, KI JO ŽELIŠ VIDETI V DRUGIH

  • Namesto da se sprašujete, kako bodo drugi komentirali vaše odločitve, se raje vprašajte, ali boste dovolili, da vas tuja mnenja ustavijo v vaših namerah.
  • Ko in če vas preplavi strah pred neuspehom, ne izgubljajte energije z razmišljanjem, “kaj pa, če mi ne uspe”, rajši se osredotočite na to, kaj vse boste, ko vam uspe.
  • Ne osredotočajte se na tisto, česar nimate, ne znate ali ne zmorete. Osredotočajte se na vse, kar imate, znate in obvladate, na vse kar bi lahko dosegli. Koristno je vedeti, da so najbolj uspešni ljudje začeli iz nič. Da so se vsi veliki biznisi začeli v malih garažah, kleteh ali dnevnih sobah.
  • Če vam je samoumevno, da znate brati, pisati, govoriti, hoditi, da imate streho nad glavo, vodo in elektriko, vozniško dovoljenje in avto, internet, računalnik ipd. – naj vas opomnim, nič na tem svetu ni samoumevno. Milijoni ljudi po svetu, nič od naštetega ne zmorejo ali nimajo. Zato se pogumno osredotočite na: to znam, to zmorem, to obvladam, to imam, imam tudi to ipd.
  • Vse na svetu ima svojo ceno – svoboda ni nobena izjema. Svobodni smo, ko ne živimo po pravilih, ki nam jih vsiljujejo drugi. Ko se osvobodimo strahov, sramu, nezaupanja, dvomov in obsodb, ko se začnemo zavedati sebe in svojih sposobnosti ter možnosti. Zavemo se, da je življenje samo eno in da nima ponovitve.

 

KAKO VAM LAHKO JAZ POMAGAM?

Ste na razpotju in ne veste, katero smer bi izbrali? Imate občutek, da se vrtite v začaranem krogu in ne najdete prave poti? Vas skrbi prihodnost in želite vedeti, kaj vas čaka? Ne odlašajte – naredite prvi korak. Pokličite me.

Avtor besedila: Ema Bašagić

Astrolog & NLP coach